FOTO: Anita Koprivc, naj dijakinja

Anita Koprivc je po izboru Dijaške organizacije Slovenije prejšnji teden postala naj dijakinja. Naziv pripade dijakom, ki so uspešni na učnem področju in se tudi v prostem času ukvarjajo z različnimi obšolskimi dejavnostmi.

Anita Koprivc je danes dijakinja četrtega letnika novomeške gimnazije, v preteklem šolskem letu, za katerega je bilo priznanje podeljeno, pa je dosegla bronasta priznanja na tekmovanju iz geografije, računalništva, slovenskega jezika, pa na bralnem tekmovanju in tekmovanju iz znanja o sladkorni bolezni. Poleg šole pa je prostovoljna animatorka, tutorka mlajših dijakov, poje v krajevnem pevskem zboru. Doma je v naselju Stara Gora nad Mirno, v številčni družini, ki se aktivno vključuje v dogajanje v občini, prav tako so vsestranski in uspešni tudi bratje in sestre.

Za prejeto priznanje ji je osebno čestital tudi župan Občine Mirna Dušan Skerbiš: »V veliko veselje mi je, da Anita prihaja iz občine Mirna in v zadovoljstvo mi je, da ji lahko čestitam ob tej razglasitvi za naj dijakinjo Slovenije. Posebno sem vesel, ker je Anita dosegla ne samo rezultate na enem področju, temveč na širokih področjih aktivnosti in je zelo aktivna tudi v naši občini. Upam, da bo našla ustrezno zaposlitev tudi po študiju, katerega je izbrala, in da bo skupaj z nami nadgrajevala lokalno skupnost Mirna.« 

Anita pa je po srečanju z županom, ki ji je podaril knjigo Staneta Pečka, povedala: »To je priznanje za ves trud, ki ga vlagam v vse svoje aktivnosti, in pa motivacija za naprej. Morda pomeni tudi dodano vrednost pri mojem CV-ju. Kdo ve. Šele zdaj pa opažam, da pride zraven tudi medijska pozornost in prepoznavnost. Vesela sem tudi srečanja z županom, ki mi je izrekel spodbudo za naprej ter izrazil ponos, da sem del mirnske občine. Tudi sama sem vesela, da sem del občine, ki spodbuja tako kulturno kot športno področje ter ustvarja občino za ljudi.«

Ob tej priložnosti je z Anito nastal tudi naslednji pogovor.

Naj dijakinja – kaj prejeto priznanje pomeni?

To je priznanje za ves trud, ki ga vlagam v vse svoje aktivnosti, in motivacija za naprej. Vesela sem namreč, da se v sklopu priznanja upoštevajo tudi področja, ki nimajo posameznih »priznanj« in nagrad in jih človek opravlja zaradi sebe. Kot na primer hobiji, v mojem primeru nastopi s pevskimi zbori, nastopanje na kulturnih prireditvah, nastopi v sklopu glasbene šole, izdajanje člankov v šolskem glasilu, odlični uspeh ... Pomeni tudi dodatno vrednost pri mojem CV-ju. Kdo ve. Šele zdaj pa opažam, da pride zraven tudi medijska pozornost in prepoznavnost.

Priznanje se podeljuje dijakom, ki so vsestransko aktivni. Na katero osvojeno priznanje na tekmovanjih ste najbolj ponosni in zakaj?

V sklopu šole sem se udeležila večine tekmovanj, ki jih ponuja Gimnazija Novo mesto, in teh je res ogromno, saj vidim v njih priložnost za nova znanja. Vesela sem namreč, če od vse snovi, ki jo je treba predelati za tekmovanja, ostane v spominu kakšen košček. Dobila sem bronasto priznanje na računalniškem tekmovanju Bober, bronasto Cankarjevo priznanje, sodelovala sem na državnem tekmovanju v odpiranju fizikalnih sefov, na katerega sem najbolj ponosna, saj samo tekmovanje krepi znanje fizike in ga uporablja na praktičnih primerih – izdelavi sefa. Naš je bil v osnovi iz lesa in samo vrtanje, žaganje, lepljenje, povezovanje kablov (teh je bilo res veliko) z Arduinom in laserji ter senzorji povzroči primarno veselje, ko izpod rok nastaja izdelek.

Ponosna sem tudi na nemško jezikovno diplomo DSD1, kjer sem osvojila nivo znanja B1. Pridobila sem tudi bronasto priznanje iz geografije, bronasto na nemškem bralnem tekmovanju Pffiffikus, bronasto priznanje iz znanja o sladkorni bolezni, priznanje Gimnazije Novo mesto za udejstvovanje na številnih kulturnih področjih med šolskim letom in izstopajočo vlogo v muzikalu Ko obrneš novo stran ter nagrado Gimnazije Novo mesto.

Obiskujete tudi glasbeno šolo. Kaj vas je pritegnilo tja?

V glasbeni šoli obiskujem solopetje letos že tretje leto. Pritegnila me je želja po pravilnem petju in učenju petja kot umetnosti ter želja po znanju teorije. Prvič pa sem se z njim srečala na nastopu pevcev Glasbene šole Trebnje, kamor sem prišla poslušat prijateljico Katjo Brcar. Takrat sem dobila željo po šolanju v glasbeni šoli, česar predhodno nisem poznala.

Ste članica pevskega zbora. Pri srednješolcih je to prej izjema kot pravilo. Zakaj ostajate v zboru?

Pri KUD Matija Tomc Mirna poje kar lep del naše družine in z veseljem ostajam v zboru, ki deluje na precej visokem nivoju; udeležujemo se namreč tudi državnih tekmovanj. Ostajam zaradi želje po petju, zelo dobre družbe in vzdušja, ki vlada med pevci, in zaradi vseh članov, ki so tam, ker ustvarjajo nekaj lepega, ker pojejo, pri ustvarjanju lepote pa mi pustijo sodelovati. Da ne omenjam vseh pogostitev, ki smo jih deležni po nastopih, :-) in pa znanega reka, kdor poje, dvakrat moli.

Lansko leto sem začela sodelovati tudi pri zboru iz Mirne Peči, pela sem tudi pri zboru Čebelice iz Mirne Peči, ki ohranja ljudske pesmi. S Čebelicami sem odšla tudi na mednarodno srečanje ljudskih zborov Europeade lansko poletje v Nemčijo, predlani na Portugalsko.

Poleg vsega naštetega še vedno najdete tudi čas za prostovoljstvo …

Lansko leto sem nudila učno pomoč v romskem naselju Brezje enkrat na teden preko Društva za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto. Zahvala gre upokojeni profesorici z Gimnazije Novo mesto, ki se je prostovoljno odločila in nudila prevoz z gimnazije do učnega centra in nazaj. Na gimnaziji sem delovala kot tutorka mlajšim dijakinjam, ki so imele težave na področju kemije, fizike in matematike ter jim pomagala z učno pomočjo, kjer je bil problem. Naučile smo se pravilnega učenja in ozavestile, da brez vaje ni lepih ocen. Med letom sem prostovoljno vodila tudi prireditve v sklopu OZRK NM, poleti pa kot mentorica animirala otroke na letovanju na Debelem Rtiču preko OZRK NM ter na letovanju Biserov preko Karitasa. Z razredom smo sodelovali tudi pri projektu Botrstvo, v katerem smo finančno podpirali dečka z redko boleznijo.

Za hip se ustaviva še pri družini. Brez podpore in spodbude družine najbrž ne gre, pomembno je tudi vzdušje.

Podpora družine je prvi korak k uspehu. Ne glede na poraze, neuspele poskuse na tekmovanjih, so vedno spodbujali in nikoli zavirali mojega delovanja. Name pa gledajo kot na hči, sestro in sogovornico v težavah. Kakšno je vzdušje? No, nikoli ni dolgčas, za kar sem zelo hvaležna. Nad kakšnimi lumparijami mlajših se včasih razjezim, vedno pa se veselim tudi napotkov za življenje staršev ter intimnih ter veselih pogovorov z vsemi. Naj še dodam, da je vsako delo z večjo lahkoto opraviti v veselem, sproščenem in spodbujajočem vzdušju. S pravo spodbudo je vse laže doseči in bolje je stremeti k uspehom kot pogrevati neuspehe.

Spodbuda pa ni le ožja družina temveč tudi fant in njegova družina, najboljši prijatelji in sošolci, ki spodbujajo in z lahkim srcem prepošiljajo snov, ki jo zamudim zaradi vseh obveznosti. Tu so tudi zelo razumevajoči profesorji naše gimnazije, ki so spodbuda vsem, ki si želijo znanja, ne glede na učni uspeh.

K motivaciji v lanskem letu pa je dobršen del dodala tudi ravnateljica Mojca Lukšič, ki povabi vse dijake, ki se izkažejo na raznih področjih, na Rogljiček pri ravnateljici. Tam se nam celo šolsko uro ob rogljičkih posveti in se z nami pogovarja ter nas jemlje povsem enakopravno. Vedno se nam zahvali in nas spodbuja pri našem delu, vsak povabljen pa si to šteje v veliko čast.

Ste dijakinja 4. letnika, kar pomeni, da so oči verjetno že uprte v študij. Kje želite jeseni študirati?

Moja želja je dvopredmetni študij slovenistike in geografije na filofaksu (Filozofski fakulteti), za kar so me navdušili vsi profesorji tako v osnovni kot v srednji šoli. Zakaj ravno to dvoje? Ker je to nekaj, nad čimer nisem nikoli izgubila motivacije, ker sta to področji, ki, po mojem mnenju, širita obzorja in pokrivata vse, kar si želim znati, vedeti, ki krepita željo po nadaljnjem iskanju znanja. To sta področji, ki sem se ju vedno učila z zanimanjem in  lahkoto.

Pa poglejva še malo v prihodnost. Kje se vidite čez pet in kje čez deset let?

Čez pet let zagotovo sredi študija. Pedagoška smer na filofaksu namreč pride v poštev šele na magistrskem nivoju. Čez deset let pa z nazivom že na kakšni srednji šoli v poučevanju, morda pa me pot zanese tudi kam drugam. Zagotovo pa bom počela nekaj, kar mi bo všeč, česar je kar precej, in si ustvarila družino.

fotografije: osebni arhiv, Lapego; besedilo: P. K. L.