Grad Mirna

sodi med najstarejše gradove na Slovenskem. Nastal naj bi že proti koncu 11. stoletja, skupaj z nekaj drugimi najpomembnejšimi gradovi v deželi. V pisnih virih se prvič pojavlja leta 1165, nato pa še 1180 in 1250.

Grad so pozidali na nekdanjem ozemlju grofice Eme Breško-Selške v Slovenski marki, ki je kasneje prešlo v posest grofov Višnjegorskih. Tukaj je gospodaril rod po gradu imenovanih ministerialov, plemenitih Mirnskih. Mirnski gospodje so bili v tesni zvezi z gospodi Šumberškimi in so v takratni Evropi sloveli kot eni najmočnejših iz stranske veje dinastije kneginje Eme. V listinah nastopajo kot pomembne politične osebnosti, v spremstvu takrat najmogočnejših vladarjev, udeležujejo pa se tudi evropskih viteških turnirjev.

Leta 1228 je grad prišel v roke oglejskih patriarhov, ki so ga nato podelili hkrati različnim plemičem v fevd. Leta 1365 so ga kupili celjski grofje, Mirnski pa so tukaj prebivali kot njihovi ministeriali. Po izumrtju Celjanov leta 1456 je grad prešel v Habsburško posest, kot deželnoknežji fevd pa so ga upravljali baroni Auerspergi – Turjaški. Leta 1515 so ga oplenili in razdejali kmečki uporniki.

Od začetka 17. stoletja naprej so se lastniki gradu naglo menjavali. Bil je v posesti Wazenov pl. Wazenberg, Paradeiserjev, barona Rafaela Coraduzzija, grofov Lambergov in Gallov. Sredi 19. stoletja je iz plemiških prešel v meščanske roke. Grad je takrat izgubil vlogo sedeža obsežnega zemljiškega gospostva in je zlagoma pričel propadati.

Drugo svetovno vojno je dočakal še v celoti opremljen, v noči iz 25. na 26. december 1942 pa so partizani mirnski grad deloma minirali in požgali. Po končani vojni so okoliški prebivalci pričeli razvaline nasilno rušiti in odnašati kamenje in do leta 1962 je od nekdaj mogočne celote ostalo le še nekaj skromnih, napol zasutih razvalin, pod njimi pa se je še ohranila opuščena in čedalje bolj propadajoča spodnja grajska kašča z okroglim obrambnim stolpom.

Leta 1962 je razvalino za 99 let najel dr. Marko Marin in jo začel postopno obnavljati. Do leta 1991 je pozidal in zastrešil oglati stolp in grajsko kaščo, nato pa je obnova stekla hitreje in se močno približala visoko zastavljenemu cilju: rekonstrukciji gradu v nekdanjem obsegu.

Veličastna podoba Speče lepotice

Kot najstarejši del gradu se kaže nekdanja visoka romanska hiša, ki tvori danes jugozahodni vogal osrednjega palacija. Tronadstropna hiša na pravokotnem tlorisu, ki je po obliki spominjala na stolp, je nastala v drugi polovici ali konec 11. stoletja. Iz tega obdobja je še dobro ohranjena njena zidava iz pravilnih kvadrastih klesancev. Najbrž v drugi polovici 13. stoletja so nekaj pod visoko hišo pozidali samostojno stoječ izpostavljeni stolp, ki je služil tako obrambnim kot stanovanjskim namenom. Stolp na kvadratnem tlorisu je skoraj nespremenjen prestal vse kasnejše prezidave in medvojno opustošenje gradu. Na začetku 15. stoletja, ko je bil grad v posesti celjskih grofov, so prvotno visoko hišo temeljito razširili in predelali v mogočen dvonadstropen visokogotski palacij. Stavbo so okrasili s kakovostno kamnoseško obdelanimi stavbnimi členi, ki pričajo, da so bili tukaj na delu isti mojstri kot na cerkvah v Pleterjah, Šentrupertu in na Ptujski gori.

Zaradi povečane nevarnosti turških vpadov so grad v prvi polovici 16. stoletja utrdili z obsežnim obzidnim pasom, ki je obdal osrednji palacij in vključil tudi izpostavljeni stolp iz 13. stoletja. Novo obzidje so na enem vogalu dodatno zaščitili s polkrožnim stolpom, na notranji strani pa so uredili lesene obrambne hodnike. V tem času so z obzidjem in stolpi utrdili tudi pristavo pod gradom. Po prenehanju nevarnosti turških napadov je grad doživel ponoven razcvet.

Sredi 17. stoletja so ga prezidali po renesančnih načelih. Takrat so ob naslonu na protiturško obzidje pozidali obsežne arkadne galerije, temeljito pa so prenovili tudi vse stare grajske stavbe. Na ravnici pred gradom je nastal nov grajski vrt. Zadnje pomembne prezidave je grad doživel v drugi četrtini 18. stoletja, ko je dala družina Gall ob zunanje obzidje domnevno po načrtih iz kroga baročnega arhitekta Candida Zullianija (1712-1769) prizidati novo grajsko kapelo, reprezentančne notranje prostore v osrednjem palaciju pa so okrasili s serijo velikih baročnih oljnih slik, deloma delo beneškega slikarja Nicola Grassija (1682-1748). Grassijeve slike so prišle na grad nekaj pred ali po letu 1730, torej v času, ko je bil njegov lastnik Franc Bernard Lamberg ali pa baron Ferdinand Ernest Gall. V »dolgi sobi« je bilo poleg tihožitij še sedem večjih platen: Kajn in Abel, Samson in Dalila, Stari mož v zaporu, poleg pa žena, ki mu grozi, Rebeka pri vodnjaku, Srečanje Rebeke in Izaka, Jakob in Rahela pri vodnjaku, Jakobova zvijača z olupljenimi šibami. Nekaj manjših sprememb, ki pa niso bistveno spremenile celostnega izgleda, je grad doživel tudi še okoli sredine 19. stoletja.

Upodobitve mirnskega gradu

O nekdanji podobi mirnskega gradu priča vrsta starih upodobitev. Okoli leta 1679 so nastale štiri vedute poznorenesančno obnovljenega gradu, ki jih je dal izdelati kranjski polihistor in topograf Janez Vajkard Valvasor (natisnjene v dveh njegovih knjigah: Topografija sodobne vojvodine Kranjske iz leta 1679 in Slava Vojvodine Kranjske iz leta 1689). Okoli leta 1845 je nastala izjemno slikovita in romantično navdahnjena litografija z mirnskim gradom iz Wagnerjeve suite, nekaj let kasneje pa je grad na gvašu upodobil tudi Franz Kurz zum Thurn und Goldenstein v seriji svojih upodobitev kranjskih znamenitosti. Poslednjo upodobitev gradu v 19. stoletju je prispeval Conrad Grefe. Gre za gvaš, ki je nastal okoli leta 1900 v seriji upodobitev znamenitosti na tedanjem Kranjskem.

Po svoje sodi med starejšo risarsko dokumentacijo o mirnskem gradu tudi list iz Franciscejske katastrske mape iz leta 1825, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, kjer je kljub majhnemu merilu zanesljivo podana tlorisna situacija celotnega grajskega kompleksa.